Štanjel

Nekoč močno utrjeni Štanjel je tipično, pod vrh griča stisnjeno kraško naselje. Dominirata mu dvorec tik ob zahodnem obzidju ter župnijska cerkev sv. Danijela s prepoznavno limonasto streho. Nizi kamnitih stavb so razporejeni po terasah za obzidjem. Zaradi neločljive povezanosti s podobo celotne naselbine ima dvorec Štanjel v okviru slovenske grajske dediščine poseben pomen. Z vidika arhitekturnega oblikovanja posameznih enot in detajlov je dokumentiran najprej z reliefom naselja na menzi velikega oltarja v župnijski cerkvi iz okoli 1760–1780.

Prednik današnjega renesančno-baročnega dvorca je bil pozidan že v srednjem veku. V zadnji tretjini 15. stoletja je bilo v sklopu protiturške obrambe zgrajeno obzidje z obrambnim stolpom, ohranjeni ostanek srednjeveškega gradu (San Angelo) pa je kvadratni stolp na zahodnem vogalu kompleksa. Stolp je dostopen iz prvega nadstropja po polžastih stopnicah v gornje etaže; v kleti naj bi bile po izročilu ječe.

Štanjelsko gospostvo je bilo najprej v lasti goriških grofov, po njihovem izumrtju 1500 je pripadlo Habsburžanom, ki so ga dali v fevd pl. Cobenzlom. Ti so začeli grad temeljito prezidavati. Po vojni med Beneško republiko in Habsburžani v letih 1508 in 1509 je sledila obnova in širitev naselbinskega obzidja. Iz leta 1580 je najstarejši ohranjeni dokument, ki omenja štanjelski dvorec – pismo Janeza Cobenzla nadvojvodi Karlu II. s skico tlorisne zasnove trikotne oblike. Oba kraka se zbližujeta na vzhodni strani, kjer je poseben vhod v zgornji del dvorišča in na teraso pred severnim traktom. Nad tem vhodom je mostovžna prečna povezava med spodnjim in zgornjim palacijem. Gornji del dvorca obdajata dve stolpasti zgradbi kvadratnega tlorisa, palacij spodaj pa obvladuje osrednji okrogli stolp in vhodni stolp v naselje.

Začetek prezidave severovzhodnega dela spodnjega dela dvorca nam označuje ohranjena napisna plošča iz leta 1583. Naslednja gradbena faza je sledila na začetku 17. stoletja v času Janez Filipa Cobenzla († 1630), ko je bilo na območju Štanjela ustanovljeno tudi deželnoknežje zemljiško gospostvo. Takrat so postavili nov jugozahodni trakt.

Naslednji pomembna dela so bila narejena za časa Janeza Filipa II. († 1712) in sicer v drugi polovici 17. stoletja (do okoli 1681, kot kaže napisna plošča z letnico na dvoriščni fasadi jugozahodnega trakta v nadstropju), ko je bil kompleks dvorca celovito prezidan. Hkrati z jugozahodnim traktom so temeljito prezidali tudi severozahodnega. Kompleks je leta 1696 sklenil zaporni zid z mogočnim renesančnim rustikalnim portalom, na katerem je grb Cobenzlov s to letnico. Vhodni stolp ali glavni vhod je utrjeni del naselja Štanjel, ki je bil nekoč prav tako del obrambnega obzidja. Na sklepnem kamnu portala je grb družine Cobenzl iz leta 1692. Sredi sprednjega (torej zahodnega) grajskega trakta s sobanami je bila postavljena renesančna rondela, v katerega notranjo okroglino so namestili velik kamnit vodnjak, ki nosi letnico 1694.

Dvorec je torej v baroku dobil zaokroženo podobo dvokrilne fevdalne rezidence trikotne tlorisne zasnove, ki je oklepala dvorišče v dveh nivojih. Prvotni obrambni značaj se je skoraj povsem izgubil, obrambne strelne line so ostale samo v kleteh. Okoli leta 1700 so na notranjem dvorišču zgradili monumentalno peteroramno stopnišče z balustrsko ograjo, ki je osrednji arhitekturni poudarek v kompleksu dvorca in vezni člen, ki povezuje spodnji in zgornji dvoriščni nivo, včasih je rabilo tudi za povezavo za dostop v nadstropje severozahodnega trakta. Do razdejanja med 2. svetovno vojno so bili v treh nišah (z vrhnjim zaključkom v obliki školjke) postavljeni kamniti kipi nimf, zato im. Tudi nimfej.

Janez Filip grof Cobenzl, diplomat in osebni prijatelj cesarja Jožefa II., je tik pred smrtjo 1810 z izjemo gradu Ribnice in palače v Ljubljani vse drugo premoženje z oporoko zapustil sorodniku Mihaelu Janezu Coroniniju grofu Cronbergu (1810–ok. 1825), ta pa je dvorec Štanjel kmalu prodal nemškemu industrialcu Janezu Krištofu Ritterju, od 1827 z baronskim plemiškim nazivom pl. Zahony in tudi on ga je obdržal le kratek čas. Kmalu ga je prodal vitezu Jožefu Fabianiju, ta grofu Melsu in on baronu Sesslu, nakar je prišel v roke tržaškega društva pod vodstvom kapitana Parsija in nazadnje Camilla pl. Moratinija. Omenimo še, da je bil dvorec v revolucionarnem letu 1848 oplenjen s strani kmečkih upornikov.

Med letoma 1920 in 1935 je štanjelski dvorec preurejal arh. Maks Fabiani. Po njegovi zamisli je postal večnamenski objekt. Tu je bil sedež občine Štanjel, zdravstvena ambulanta, veterinarska postaja in otroški vrtec. V palaciju iz 16. stoletja je preuredil prejšnje grajske sobane v dvorano, ki je bila dostopna ne le po dvorišču, ampak tudi s ceste po kamnitem stopnišču, speljanem po grajskih terasah ob dohodni cesti v naselje. Med letoma 1920 in 1930 je zasnoval tudi terasast vrt ob vili Ferrari na vzhodnem robu naselja, katerega najbolj prepoznaven del je bazen z mostičkom.

V severozahodnem traktu so nekaj soban združili v večjo reprezentančno dvorano, ki jo je poslikala Fabianijeva prijateljica, slikarka Neera Gatti. V času 2. svetovne vojne je bil dvorec v spopadu Kosovelove brigade z Nemci miniran in požgan ter domala povsem uničen ter potem ostal dolgo v razvalinah. Leta 1964 ga je Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije uvrstil med 14 najpomembnejših spomenikov, sledila je prenova dvorca in obnova vasi 1970–1988 pod vodstvom arh. Nataše Štupar Šumi. Ta je v sedemdesetih letih vodila prenovo tudi celotne vasi, in sicer ob spoštovanju dediščine posegov Maksa Fabianija. Na začetku so sočasno v dvorcu potekala tudi arheološka izkopavanja.

Leta 1988 so v obnovljenem krilu baročnega vzhodnega palacija odprli Galerijo Lojzeta Spacala; 2010 so se nadaljevala obnovitvena dela na severnem krilu spodnjega palacija, v severozahodnem traktu dvorca so bile zgrajene armiranobetonske konstrukcije; 2017 je Občina Komen sklenila pogodbo s podjetjem KSP Sežana za izvedbo celotnega zunanjega ovoja spodnjega palacija (dela končana 2018).

Znamenitosti v Štanjelu povezuje t. i. Fabianijeva pot. Poleg dvorca omenimo vsaj župnijsko cerkev sv. Danijela v njegovi neposredni bližini, kraško hišo in vilo Ferrari, ki je skupno ime za sklop hiš v vzhodnem delu Štanjela, ki ga je prav tako uredil Fabiani, in sicer za svojega nečaka, tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija. V sklop spada tudi Kobdiljski stolp, ki je nekoč varoval dostop do naselja iz Vipavske doline. Fabiani ga je v tridesetih letih spremenil v jedilnico, na strehi je bila terasa. V času druge svetovne vojne (1944) je bil delno porušen in kasneje obnovljen (1980; arh. Štupar Šumi). Na pustem in strmem predelu pod vilo je Fabiani med 1925 in 1935 zasnovan terasast vrt. Arhitekt je vključil sistem podzemnih kanalov in zbiralnikov za oskrbo parka z vodo za zalivanje in okras z vodometom in vodnim zrcalom. Dodal je otoček sredi bazena s t. i. beneškim mostičem, drevorede in sadna drevesa, uredil je tudi obhodne poti, ki se vijejo okoli naselja. Leta 1999 je bil vrt razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.